Ob prazniku kulture slovenskega naroda pred natanko šestimi leti smo na šoli v Cerkljah gostili dr. Zmago Kumer: slavistko in etnomuzikologinjo. Rada se je odzvala našemu povabilu in nam ob tem obisku približala slovensko ljudsko izročilo. Obenem nas je s ponosom opomnila na Prešernovega sošolca, rojaka Matevža Ravnikarja Poženčana in njegovo prizadevanje za ohranjanje ljudskega izročila. Poženčan je bil med prvimi zbiralci ljudskega blaga (pravljic, povedk, legend ter pesmi ...) in prvi zapisovalec ljudske kulturne dediščine. Iz njegovega vira sta črpala Emil Korytko in kasneje tudi Karel Štrekelj. Mnoge prireditve, posvečene prav slovenski kulturi, so tudi danes zaznamovane z ljudsko pesmijo. Premočno pričajo, da preštevilni ne poznajo prav dobro slovenskega ljudskega izročila ter identitete slovenskega naroda. Jo res znamo negovati in s tem ohranjati ter posredovati mlajšemu rodu? Vsekakor pa ločiti ljudsko od umetne. - Pa bi jo morali. Že zato, ker smo Slovenci narod pesmi in petja. Od nekdaj je bila ljudska pesem peta ob vseh priložnostih, ki so se nudile v človekovem življenju: od rojstva do smrti. Pa tudi Prešernovo Zdravljico bi morali ločiti od državne himne. In ravno dr. Zmaga Kumer je vse svoje življenje posvetila pedagoškemu in vsestranskemu raziskovalnemu delu o pesemski ljudski dediščini, pa naj so to bile kolednice, Marijine ali svatovske pesmi ali pesmi o svetnikih. Danes lahko le zapišem, da izvorno in tipično za slovenski narod nikakor ne bo pozabljeno, saj je dokumentirano v številnih pisnih virih v domačem in mednarodnem kulturnem okolju, kar je s svojim neprecenljivim delom prispevala tudi znanstvena svetnica ga. Kumrova. Njeno življenje je ugasnilo v 84. letu 27. decembra 2008.

Daniela Močnik