Mož, ki se je imenoval Poženčan

V prvi polovici 19. stoletja sta na Kranjskem živela in delovala dva pomembna moža z imenom MATEVŽ RAVNIKAR. Oba sta bila duhovnika. Starejši, leta 1776 na Vačah rojeni profesor na liceju in v bogoslovju, je bil posebno zaslužen za razvoj lepe, na ljudskem jeziku temelječe knjižne slovenščine; imenovan oče slovenske proze. Nazadnje je bil tržaški škof. Umrl je v Trstu 1845. Mlajši je bil rojen 31. avgusta 1802, kočarju Valentinu Ravnikarju in njegovi ženi Heleni v Poženiku pri Cerkljah na Gorenjskem. Šolanje je začel v Ljubljani, kamor ga je oče odnesel v košu. Kot desetletni učenec je bil v tretjem razredu sošolec dvanajstletnemu Francetu Prešernu, kar si je Poženčan štel v veliko čast. Svoj spoštljivi odnos je ob pesnikovi smrti pokazal z elegijo Pri žaljah Krajnskega mesta. Leta 1825 je začel svojo duhovniško pot po Kranjskem. Nazadnje je služboval v Predosljah, kjer je 14. februarja 1864 umrl. Poženčanovo ime je bilo prav v zadnjem času večkrat omenjeno, še posebej, ko smo pripravljali prireditve ob 850-letnici naše skupnosti. Tudi v cerkljanski šoli smo temu možu namenili pozornost ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika v letu 2003 in tako počastili spomin na njegovo 200. obletnico rojstva. Leto 2005 je Unesco razglasil za mednarodno leto nematerialne kulturne dediščine. Ker je OŠ Davorina Jenka Unescova šola, je skoraj njena dolžnost, da uzavesti mladim tudi domačo - cerkljansko kulturno dediščino. Zato nam je preteklo leto narekovalo, da še posebno skrbno ohranjamo vse nematerialno, kamor sodi tudi ljudska pesem, ki v zadnjem času ponovno dobiva ugled. Naj bo izpovedna ali pripovedna, vedno hrani bogata sporočila naše preteklosti. V ta nematerialni opus pa sodi tudi med ljudstvom nastala literatura, kot so pravljice, povedke (pripovedke), legende, končno tudi ljudski pregovori. Mnogo ljudske literature je otel pozabi ravno Poženčan Matevž Ravnikar. Zbiral in zapisoval je ljudsko poezijo in prozo in s tem mnogo narodnih dragocenosti ohranil za nas in bodoče rodove. Nekatere pesmi je objavljal v takratnih Novicah, večina so ostale v rokopisih, ki so k sreči ohranjeni v NUK. Iz knjižnega sveta poznamo Pegama in Lambergarja, vemo za poženiški grad. Malokdo pa ve, da je prav Poženčan povest o gradu in poženiški graščakinji povedal v verzih ter jo naslovil Bernekarjov grad. Tudi nam ni znano, da je Poženčan v Novicah pisal o ”kranjskem Erkulu” (Herakleju) - Štempiharju iz Olševka. Ravnikarjeva pripoved o tem najmočnejšem Kranjcu je vplivala na Frana Levstika in po njem je pisatelj povzel svojo osrednjo figuro za nastanek prve slovenske umetne pripovedke Martin Krpan z Vrha. Zapisoval je zgodovinska pričevanja o naseljevanju Venetov. Zanimivi so sestavki z naslovi Slavencov sled po nekdanjim zemljopisu in imenih oseb ter članek Od kod ima dežela kranjska svoje ime in mnogi mnogi drugi. Matevž Ravnikar v času svojega življenja ni dočakal natisa svojih izvirnih pesmi v posebni knjižici, kar si je najbrž močno želel. Svoje pesmi je večkrat prepisoval in razvrščal pod različnimi naslovi. V letih 1895-1898 jih je preko 90 izšlo v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi. Zamisel o Poženčanovem berilu je sprejel tudi župan Franc Čebulj in jo materialno podprl. Zaveda se, da narodu ohranja pokončnost tudi literarna zapuščina, še posebno tista iz domačih logov. Izobraževanje v formalni ali neformalni obliki mora biti v sodobni družbi nenehen proces. Ko je tudi Celjska Mohorjeva družba sprejela Poženčanovo berilo v svoj založniški program, je bilo jasno, da bo Poženčan končno le dobil svojo knjižico. Delo, ki je tik pred izidom, ponuja v branje najprej Poženčanove izvirne pesmi, ki jih uvajajo domoljubne, sklepa pa povest o Bernekarjovem gradu. Drugi del berila prinaša ljudsko poezijo in prozo. Iz množice zapisanih je izbrana le peščica: junaške/zgodovinske, bajeslovne, legendarne in ljubezenske. Sklepni del prinaša izbrane pravljice s Kranjskega. Prepis je urejen po sodobnih načelih, a nekatere gorenjske značilnosti so vendarle ohranjene. Osnovno načelo prepisa je bilo, da je vsakemu bralcu omogočeno pravilno branje. Ta zapis sklepam z mislijo, da bo Matevž Ravnikar končno le dobil mesto, ki mu zavoljo njegove zavzetosti za slovensko kulturo pripada. V domači občini prav v mesecu kulture. Naj ob slovenskem kulturnem prazniku odmeva tudi njegova pesem:

Preljube naše barve tri,
najlepši nam stoje;
brez višjega pomena ni,
kar one govore.
Najprva barva bela je,
tak kakor svit srebra
in to je pravo znamenje
nedolžnega srca.
In druga modra kot nebo
ovije naj srce
vsem s krepko stanovitnostjo,
tak’, kot možakam gre.
In tretja zraven kakor kri
rdeča barva je,
junaški duh iz nje gori,
ki slavo nam daje.

Daniela Močnik